Ves dan si želiš trenutka miru. Ko ga končno dobiš, pa namesto počitka pospraviš kuhinjo, pripraviš stvari za naslednji dan, odgovoriš na sporočila ali začneš urejati nekaj, kar bi lahko počakalo.
Morda si rečeš: “Samo še to naredim, potem pa se bom malo vsedla.”
Toda za eno nalogo pride druga. Ko se končno ustaviš, je večer skoraj mimo. Zakaj je lahko tako težko počivati, tudi ko imaš možnost?
Človek se lahko težko ustavi, kadar se ob mirovanju pojavijo krivda, nemir ali občutek, da bi moral biti koristen. Če je počitek dovoljen šele po vseh opravljenih nalogah, v življenju z nenehnimi obveznostmi skoraj nikoli ne pride na vrsto.
Ko mirovanje ne prinese miru
Počitek navzven lahko pomeni, da sediš ali ležiš. Znotraj pa se lahko dogaja nekaj povsem drugega. Misli še vedno preverjajo, česa nisi naredila. Opaziš nered. Spomniš se obveznosti. Začneš načrtovati naslednji dan. Morda se celo pojavi nelagodje, češ da bi ta čas morala porabiti bolje. Telo se ustavi, občutek odgovornosti pa ne.
Zato ni nenavadno, da ženska reče, da ne zna počivati. Morda ni težava v sami dejavnosti, ampak v tem, da mirovanje odpre prostor za občutke, ki jih med nenehnim delovanjem lažje presliši. Če se ob prostem času pogosto vprašaš, kaj bi sploh potrebovala, lahko prebereš tudi članek »Ko imam čas zase, ne vem, kaj potrebujem«.
Počitek kot nagrada
Veliko ljudi se zgodaj nauči, da počitek pride po opravljenem delu. Najprej naloge, nato prosti čas. Najprej odgovornost, nato užitek. Najprej poskrbi za druge, nato zase.
Takšno pravilo je lahko uporabno, dokler je delo mogoče zares zaključiti. V življenju z majhnimi otroki pa je le redko vse narejeno. Perilo se ponovno nabere. Nekdo je spet lačen. Na seznam pride nova obveznost.
Če je počitek dovoljen šele po koncu vseh nalog, ga skoraj ni mogoče doseči. Zato vprašanje ni samo, ali imaš dovolj časa. Pomembno je tudi, pod katerimi pogoji si počitek sploh dovoliš.
Ko je koristnost povezana z lastno vrednostjo
Za nekatere ženske je občutek vrednosti močno povezan s tem, koliko naredijo za druge.
Ko organizirajo, rešujejo, skrbijo in predvidevajo, vedo, kakšna je njihova naloga. Čutijo, da prispevajo in da so potrebne. Ko se ustavijo, pa se lahko pojavi vprašanje: Kaj pa zdaj upravičuje moj čas?
Takrat počitek ni samo odsotnost dela. Lahko pomeni trenutek, v katerem nisi koristna, učinkovita ali na voljo.
In če si dolgo prejemala priznanje predvsem zato, ker veliko zmoreš, je takšno mirovanje lahko neprijetno. To ne pomeni, da je s tabo nekaj narobe. Pomeni lahko, da si oblikovala način delovanja, ki ti je nekoč pomagal, danes pa te morda izčrpava.
Počivati, čeprav seznam ni prazen
Počitek ne zahteva, da se pretvarjaš, da nalog ni. Zahteva pa možnost, da se v nekem trenutku odločiš: Za danes je dovolj.
To je lahko težje, kot se sliši. Morda se moraš srečati z občutkom, da nekoga razočaraš. Da nisi naredila dovolj. Da bi dobra mama, partnerka ali sodelavka nadaljevala. Toda seznam opravkov ni objektivno merilo tvoje vrednosti. Tvoje potrebe ne postanejo legitimne šele takrat, ko so potrebe vseh drugih izpolnjene.
Če se ob skrbi zase pogosto pojavi tudi slaba vest, o tem več v članku »Zakaj imam slabo vest, ko naredim nekaj zase?«.
Kaj se pojavi, ko se ustaviš?
Namesto da se siliš v počitek, lahko najprej radovedno opazuješ, kaj ti ga otežuje.
Ko se vsedeš, kaj najprej pomisliš?
Se pojavi krivda? Nemir? Dolgčas? Strah, da boš izgubila nadzor? Občutek, da moraš biti vedno pripravljena?
Morda ugotoviš, da ne potrebuješ nove tehnike sproščanja.
Morda potrebuješ dovoljenje, da nehaš, tudi kadar bi lahko naredila še več.
Kako lahko pomaga coaching
Coaching ni namenjen temu, da ti nekdo predpiše, koliko časa moraš počivati ali kako naj bo videti tvoja rutina. Lahko pa ponudi prostor, v katerem raziščeš pravila, ki jih imaš o počitku, delu in lastni vrednosti.
Kaj mora biti izpolnjeno, da si dovoliš ustaviti? Česa se bojiš, da bi se zgodilo, če ne bi vsega dokončala? Komu poskušaš dokazati, da zmoreš? Včasih se sprememba ne začne z dodatno prosto uro.
Začne se z drugačnim odgovorom na vprašanje: Ali si smem odpočiti, tudi če bi lahko naredila še več?