Po dolgem času si vzameš dve uri zase. Greš na kavo, trening, sprehod ali k frizerju. Nihče doma ni ogrožen. Otrok je z osebo, ki ji zaupaš. Vse je urejeno.
Pa vseeno večkrat pogledaš na telefon. Razmišljaš, ali je doma vse v redu. Ali si predolgo odsotna. Ali bi morala ta čas porabiti koristneje. Morda se celo zalotiš, da si želiš čim prej nazaj.
Ne zato, ker ti čas zase ne bi prijal. Ampak zato, ker se je skupaj z njim pojavila slaba vest.
Če se v tem prepoznaš, to še ne pomeni, da si sebična ali da delaš nekaj narobe. Krivda se lahko pojavi tudi takrat, ko narediš nekaj, česar nisi vajena: med vse pomembne ljudi za trenutek postaviš tudi sebe.
Slaba vest, ko mama naredi nekaj zase, se lahko pojavi zaradi prepričanja, da morajo biti potrebe otroka in drugih vedno pred njenimi. Občutek krivde zato ni vedno dokaz napačnega ravnanja, ampak je lahko odziv na postavljanje novih meja in upoštevanje lastnih potreb.
Zakaj se krivda pojavi ravno takrat, ko poskrbiš zase?
Ko postaneš mama, se veliko tvoje pozornosti razumljivo usmeri v otroka. Spremljaš njegove potrebe, predvidevaš, organiziraš in se prilagajaš.
Sčasoma lahko postane samoumevno, da so potrebe drugih na prvem mestu, tvoje pa pridejo na vrsto, ko je vse drugo urejeno.
Težava je, da je le redko zares vse urejeno. Vedno obstaja še nekaj, kar bi lahko naredila. Nekaj, kar bi lahko pripravila, pospravila ali preverila. Zato se lahko ob času zase pojavi občutek, da si nekje, kjer ne bi smela biti.
V ozadju je lahko prepričanje: Če nekaj namenim sebi, bo nekdo drug zaradi tega dobil manj.
Toda čas zase ni nujno nekaj, kar jemlješ družini. Lahko je tudi način, da ostajaš v odnosu s sabo, svojimi potrebami in omejitvami.
Krivda ni vedno dokaz, da si ravnala narobe
Krivda ima pomembno funkcijo. Lahko nas opozori, kadar ravnamo v nasprotju s svojimi vrednotami ali nekomu povzročimo škodo. Toda vsak občutek krivde še ni zanesljiv dokaz, da smo naredile nekaj napačnega. Včasih se krivda pojavi, ker smo prekršile staro pravilo.
Na primer:
- dobra mama je vedno na voljo;
- druge moram najprej osrečiti;
- počitek si moram zaslužiti;
- če prosim za pomoč, obremenjujem druge;
- če uživam brez otroka, z mano nekaj ni v redu.
Ta pravila lahko delujejo zelo resnično, tudi če jih nisi nikoli zavestno izbrala. Zato se ob skrbi zase lahko počutiš krivo, čeprav se v resnici samo učiš ravnati drugače.
Ko si čas zase dovoliš, vendar v njem ne moreš uživati
Včasih ženska fizično odide, misli pa ostanejo doma. Preverja sporočila. V glavi organizira naslednji dan. Razmišlja, kaj bo morala nadoknaditi, ko se vrne. Svojo odsotnost poskuša čim bolj skrajšati in drugim pokazati, da zaradi nje ne bodo ničesar izgubili.
Tako čas zase postane še ena naloga, ki jo mora opraviti pravilno in brez posledic. Toda če moraš biti tudi med počitkom odgovorna za vse, potem se v resnici nisi zares umaknila iz vloge tiste, ki vse drži skupaj. Več o tem, zakaj je lahko tako težko zares prenehati, lahko prebereš v članku »Zakaj se ne znam ustaviti?«.
Morda zato vprašanje ni samo kako si lahko vzamem več časa zase, ampak je tudi ali si lahko dovolim, da v tem času nisem odgovorna za vse?
Skrb zase ni nasprotje skrbi za druge
Skrb zase se včasih predstavlja kot razkošje: masaža, vikend oddih, popolna rutina ali veliko prostega časa.
Toda lahko je precej manjša in bolj vsakdanja.
Lahko pomeni, da:
- dokončaš kavo, preden se lotiš naslednje naloge;
- poveš, da danes ne zmoreš še ene obveznosti;
- prosiš za pomoč, ne da bi najprej dokazala, da si poskusila vse;
- narediš nekaj samo zato, ker ti je prijetno;
- upoštevaš svojo utrujenost, še preden postane nevzdržna.
Skrb zase ne pomeni, da potrebe drugih niso pomembne. Pomeni, da tvoje potrebe niso samodejno vedno zadnje. Če ti je ob prostem času pogosto nejasno, kaj sploh potrebuješ, o tem več v članku »Ko imam čas zase, ne vem, kaj potrebujem«.
Kaj ti želi krivda preprečiti?
Ko se pojavi slaba vest, jo pogosto poskušamo čim prej odstraniti. Odpovemo načrt, se vrnemo domov ali si obljubimo, da si bomo naslednjič čas zase bolje zaslužile.
Lahko pa se ob krivdi za trenutek ustaviš in jo raziščeš. Kaj ti govori? Česa se boji, da bi se zgodilo, če bi sebe redno postavljala med pomembne? Bi koga razočarala? Bi izgubila občutek, da si dobra mama? Bi morala drugim prepustiti del odgovornosti? Bi ugotovila, da ne želiš več vsega početi tako kot prej?
Krivde ni treba ignorirati. Prav tako ji ni treba vedno prepustiti odločitve.
Kako lahko pomaga coaching
Coaching ti ne pove, koliko časa zase potrebuješ ali kako ga moraš preživeti.
Lahko pa ti ponudi prostor, v katerem raziščeš, kaj zate pomeni skrb zase, katera pričakovanja nosiš in zakaj se ob lastnih potrebah tako hitro pojavi krivda. Morda odkriješ, da težava ni v tem, da ne znaš poskrbeti zase.
Morda si se naučila, da je varneje, sprejemljiveje ali bolj pravilno vedno najprej poskrbeti za druge. Krivda se ob spremembi morda ne bo takoj umaknila.
Toda njena prisotnost še ne pomeni, da se moraš vrniti k staremu načinu.
Za začetek se lahko vprašaš: Kaj bi naredila zase, če krivda za trenutek ne bi odločala namesto tebe?