Samozavest ni nekaj, kar imaš – ampak nekaj, kar gradiš

Kaj pravzaprav pomeni samozavest?

Ko govorimo o samozavesti, mnogi pomislijo na ljudi, ki so glasni, karizmatični ali vedno prepričani vase. A resnična samozavest nima nujno veze z nastopom navzven. Gre za notranje stanje – za občutek, da zaupamo vase, tudi takrat, ko ne poznamo vseh odgovorov in ko ne gre vse po načrtih.

Samozavest ni nekaj, kar “dobimo” ali kar je dano le izbranim. Je proces, pot, ki jo gradimo z majhnimi koraki. In kar je najpomembneje – je lastnost, ki se spreminja. Včasih jo čutimo močno, drugič skoraj izgine. In to je človeško.

Korenine samozavesti

Naša samozavest se pogosto gradi že v otroštvu – skozi odzive staršev, učiteljev, okolja. A v odraslosti ni več odvisna samo od zunanjih potrditev. Takrat postane predvsem notranji dialog:

Kaj verjamem o sebi? Kako govorim s sabo, ko mi ne uspe?

Samozavest se hrani takrat, ko si dovolimo biti iskreni do sebe – ko prepoznamo svoje močne plati, pa tudi ranljivosti, in jih sprejmemo kot del celote.

Samozavest ne pride z enim velikim dejanjem. Gradi se skozi drobne izbire vsak dan:

• ko si dovolimo izraziti svoje mnenje,
• ko naredimo nekaj novega, čeprav nas je strah,
• ko si priznamo, da smo naredili napako, in gremo naprej.

Vsak tak trenutek postane nova opeka v temelju zaupanja vase.

• Katere besede si najpogosteje rečem, ko naredim napako? Bi jih rekel/a enako osebi, ki jo imam rad/a?
• Kdaj sem nazadnje naredil/a nekaj kljub strahu – in kako sem se ob tem počutil/a?
• Katera mala dejanja bi mi danes pomagala okrepiti občutek, da zaupam vase?

Samozavest ni končni cilj, ki ga dosežemo in obdržimo za vedno. Je kot mišica – krepi se, ko jo uporabljamo, in oslabi, če jo zanemarimo. Zato ni pomembno, da smo “vedno samozavestni”, ampak da znamo v vsakdanjih trenutkih izbrati zaupanje vase, tudi ko je težko.